Ansambel Amarcord z Dunaja sestavljajo štirje glasbeniki nenavadne muzikalne širine: violinist Sebastian Gürtler, violončelist Michael Williams, kontrabasist Gerhard Muthspiel in akordeonist Tommaso Huber. O njih je eden izmed vodilnih avstrijskih kritikov zapisal: »Če bi morali razložiti pojem glasbe v njeni naravnost nepojmljivi mnogoterosti, bi lahko dali tak kratek in jedrnat odgovor: Amarcord Wien.«

Glasbenike, ki stopajo po še neprehojenih glasbenih poteh, je težko opredeliti s katerokoli uveljavljeno oznako. Njihovo izhodišče je klasika, vendar h glasbi pristopajo iz bistveno širšega zornega kota. Osnovno vodilo njihovega dela je, da skupaj izdelajo priredbe, jih vedno znova preoblikujejo in se z njimi igrajo, s čimer glasbo predelajo brez zaverovanosti v dokončnost izvirnika. Glasba, pa naj gre za dela Gustava Mahlerja ali Erika Satieja, melodije dunajskih kavarn ali daljnih eksotičnih dežel, tako postane živo sodobna in povsem Amarcordova.

Njihovo muziciranje zaznamuje veselje do igre in izjemen, transparenten zven. Pogosto je prisotna improvizacijska svoboda, ki pa vselej sloni na trdnih temeljih tehnične popolnosti. S tovrstnim muziciranjem je od svoje ustanovitve leta 2000 ansambel hitro osvojil široko občinstvo in si zagotovil prepoznavnost na svetovni glasbeni sceni, ne da bi se ga komu posrečilo stlačiti v katerikoli glasbenožanrski predal. Zasedba redno nastopa v dunajskem Glasbenem združenju in Koncertni hiši, v graškem Kongresu, na različnih festivalih v Nemčiji, Turčiji, na festivalu Luzern in v Italiji, s turnejami, na katere se radi podajo, pa so glasbeniki že obredli malone cel svet.

Delo zasedbe Amarcord je zabeleženo na šestih zgoščenkah: Amarcord Wien plays Astor Piazzolla, Slike z razstave, Satie, Mahlerjevi samospevi (ta večkrat nagrajeni posnetek je rezultat sodelovanja s sopranistko Elizabeth Kulman), Bon Voyage in Wer wagt mich zu höhnen? z glasbo Richarda Wagnerja (znova v sodelovanju s sopranistko Elizabeth Kulman).