Na Festivalu Maribor 2017 se bomo spoprijeli z eno najbolj obrabljenih razsežnosti pojmovanja klasične glasbe in hkrati zajetnim obdobjem iz evropske umetnosti, katerega glasba še danes zaseda prevladujoč delež na koncertnih repertoarjih – z vsem, kar zajema pojem »romantike«.
Tema Festivala Maribor 2017 je torej romantika z vsemi svojimi izpeljankami in v najširšem pomenu besede. Vse to bomo vzeli resno, tako muzikološke interpretacije kot podpomene in asociacije, ki jih razgrinja v našem vsakdanu, ter tako ustvarili intriganten, večplasten in hkrati komunikativen festivalski program.
Pojem romantike oziroma romanticizma duhovnozgodovinsko označuje obdobje ob koncu 18. stoletja in v prvi polovici 19., ko se je umetnost sukala okoli kulta (genialnega) subjekta na eni strani ter nostalgičnega, mističnega čislanja oddaljene zgodovine, krajev in narave na drugi. Glasbeno se nanaša na 19. stoletje in skladatelje, kot so Schubert, Schumann, Wagner oziroma Čajkovski in Dvořák. Dandanes se pojem romantike rabi v najrazličnejših zvezah in kontekstih: medtem ko »romanticizem« v mnogih jezikih še označuje glasbeno-umetnostno obdobje oziroma slog, je »romantična« lahko tako glasba kot pejsaž ali ljubezen, celo frizura ali modni trend. To pomeni, da je beseda s svojim semantičnim nabojem postala dosti manj fokusirana in se nanaša na duhovno zgodovino in slogovne značilnosti umetniških del, obenem pa se je znašla tudi v povsem izrabljeni vsakdanji rabi.
V vsakem primeru je tisto, kar si pod tem pojmom najrazličnejši ljudje predstavljamo, po svojem učinku navadno precej močno, ponotranjeno ali vsaj zelo privlačno. To je nekaj, kar človeka osvobaja od okovov realnosti in vsakdanjosti ter ga ponese v sanjarjenje o lepšem svetu, v katerem lahko pokaže svoje najranljivejše plati in se ob tem počuti sprejetega. Ali to pomeni sanjati o življenju v dobrih starih časih, o neki daljni deželi, potapljati se v glasbo Čajkovskega ali pa si privoščiti tetovažo z drznimi ljubezenskimi izjavami, o tem vsak presoja sam.
Tak premislek nas je torej vodil, ko smo se lotili snovanja programa letošnjega festivala. Ta bo vključeval velika dela 19. in zgodnjega 20. stoletja, med katera sodijo prispevki L. van Beethovna, R. Wagnerja pa našega A. Lajovca in vse do zadnjega odmeva takšnega načina razmišljanja skozi glasbo, dela A. Schönberga oziroma njegove skrajno ekspresivne glasbe iz zgodnjega opusa. Nanje se bodo navezale velike glasbene in glasbeniške ljubezenske zgodbe (Romeo in Julija, Richard in Cosima Wagner …), dotaknili pa se bomo tudi značilnega romantičnega kulta kontroverznega genialnega posameznika (kot sta bila ne le Beethoven in Wagner, temveč tudi slavni junak detektivskih romanov Sherlock Holmes, ki je bil strastni ljubitelj in poznavalec klasične glasbe). Tudi romantike, kakor se jo popularno razume danes, se ne bomo izogibali, vendar bomo do njenih cenenih izpeljank ohranili distanco. Prav romantično ljubezen in sanje o begu iz vsakdana je moč najti v glasbi enkratnega A. Piazzolle, ki je eden redkih umetnikov, pri katerih se preproste predstave o romantični, strastni ljubezni povežejo v prepričljiv umetniški presežek (tokrat v izvedbi svojevrstnega dunajskega ansambla Amarcord).
Bodite drzni še vi in se nam pridružite na poti odkrivanja romantike in ekspresionizma, sanj in revolucij ter neskončne globine glasbe!
