Spored
Claude Debussy (prir
. B. Sachs):
Preludij k favnovemu popoldnevu
Arnold Schönberg:
Komorna simfonija št. 1 v E-duru, op. 9
Gustav Mahler (prir. A. Schönberg):
»Slovo« iz Pesmi o zemlji
Verjetno ima vsaka ideologija tudi svoj bolj ali manj popolni konec. Stremljenje k popolni uresničitvi ali, nasprotno, k popolnemu razblinjenju je zaznamovalo iztek romantičnega 19. stoletja (ki se je v glasbi pravzaprav zavleklo še globoko v naslednje stoletje). Vsi trije skladatelji s pričujočega sporeda so se v mladosti predano napajali pri opojnem vrelcu glasbe Richarda Wagnerja in verjeli v poslanstvo skladatelja kot odrešitelja ter hkrati v nezadržno prepričljivo moč glasbe in njen vpliv na čustva. Še najbolj odločno se je od tega ideala odvrnil Claude Debussy in ustvaril svojstven glasbeni jezik, ki slika široke palete harmonskih in zvočnih barv. Pa celo za to ima zasluge Wagner, saj je v svojih glasbenih dramah tonski prostor z gosto kromatiko razširil do skrajnosti, ki so vodile v še nikoli slišane zvočne učinke.
Te je čez mejo »dovoljenega« (v glasbeni terminologiji: tonalnosti) ponesel Arnold Schönberg. Njegova močno ekspresivna glasba zgodnjega opusa se je postopoma prelila v (še naprej izjemno izrazno nabito) atonalno glasbo in nazadnje pristala pri dvanajsttonski tehniki, čeprav se skladatelj ni nikoli zares odrekel značilni izrazni moči ekspresionizma. Iz tistega vmesnega obdobja je Schönbergova prva Komorna simfonija, neverjetno gosto tkana skladba, ki izvablja iz glasbenega sloga preteklosti, iz izvajalcev in poslušalcev vse in še več, tudi nesluteno.
Tisto »pravo« romantično obdobje se je najverjetneje končalo tam nekje z utopično in pretresljivo glasbo Gustava Mahlerja. Mahler je skozi svoja dela večkrat posredoval svetovnonazorske poglede, vendar pa v velikem delu njegove glasbe ne manjka niti sledov povsem zasebnega Mahlerja, človeka, ki je ljubil svet, kot ga je poznal in v katerem se je obenem pogosto čutil tujega. Eden najlepših in najpretresljivejših trenutkov njegovega opusa je zadnji stavek Pesmi o zemlji, ki je izvorno veliko simfonično delo z dvema pevcema in na besedila iz klasične kitajske poezije. To je slovo od sveta ‒ slovo od življenja in lepote, prestop drugam, v neznano. Slovo tudi od »lepega« obdobja glasbene umetnosti in prehod v neznana in neprehojena neskončna polja nove glasbe.
Vsa dela s sporeda bomo na Festivalu Maribor slišali v izvedbi festivalskega komornega orkestra in v zasedbi, ki zna posredovati neštete nianse del, prvotno namenjenih za izvedbo simfoničnega orkestra.
Komorni orkester Festivala Maribor 17. 9.
Violini
Miran Kolbl
Oksana Pečeny Dolenc
Viola
Jožef Bisak
Violončelo
Gorazd Strlič
Kontrabas
Zoran Marković
Flavta
Aleš Kacjan
Oboa
Matej Šarc
Angleški rog
Nina Tafi
Klarineti
Jernej Albreht (es-klarinet, b-klarinet)
Sara Taboada (b-klarinet, bas-klarinet)
Aljaž Beguš (bas-klarinet)
Fagot
Leonardo Calligaris
Kontrafagot
Michele Gadioli
Rogova
Viktor Kirčenkov
Metod Tomac
Harmonij
Tomaž Sevšek
Klavir
Marjan Peternel
Tolkala
Krištof Hrastnik
Približna dolžina koncerta: 35 min (1. del), 30 min (2. del)
*
Vstopnice: 20 € / predprodaja 16 € / upokojenci 16 € / študenti, invalidi 10 €
Vstopnice s popustom je možno kupiti le v Informacijski pisarni Narodnega doma Maribor in največ uro pred koncertom na prizorišču koncerta.
